REPORTAŽA - METALCAMP 2012

To je moja prva festivalska reportaža, zato prosim, da opozorite na kakšno morebitno zapisano neumnost ali neskladnost, da bom vedela za prihodnjič.

Torej, takole gre;

Letošnji lineup se je, kljub nizkim pričakovanjem in pritoževanju glede nabora nastopajočih skupin, izkazal za precej raznolikega in kvalitetnega. V naboru 26 koncertov, ki sem si jih ogledala v celoti (+ 4 delno), ni bilo niti enega, ki bi ga lahko označila za popoln fiasco, temveč nasprotno, mnogi so me presenetili z nadgrajenim nastopi in splošnim razvojem stila. 

Letos sem se mudila predvsem pred glavnim odrom, saj letos mali oder ni nudil praktično ničesar, kar bi me zanimalo. V tem pogledu sem bila v minulih letih bolj zadovoljna.
Kar se tiče zvoka na glavnem odru, je bilo pogosto mogoče opaziti, da so bili bobni preglasni v odnosu do zvoka kitar, ki ga je rohnenje perkusije nemalokrat grobo zadušilo.

Z veseljem sporočam, da letos organizatorji niso pretiravali s thrash skupinami (aleluja!). Moram pa se strinjati z eno od predhodno objavljenih recenzij - ljubitelji progresivnih zvokov so letos ostali nepotešeni, tudi black metal populacija je podala nekaj vzdihov negodovanja.
Naj omenim, da mi večkrat ni bilo jasno, po kakšnem ključu se skupine razdeli na mali oz. veliki oder; Krampus na glavnem, Dark Funeral pa na »talent stage-u«?

Prva noč je prinesla manjši pretres zaradi tatvin v festivalskem območju, ki pa so bile pravočasno opažene in razrešene v sodelovanju z lokalno policijsko postajo. 
Vzdušje izven koncertnega dogajanja je bilo, z izjemo omenjenega neljubega dogodka, prijetno in sproščeno, kot je navada, spremenjeni termin je prinesel odlično vreme, celo Soča se mi je zdela malce bolj topla, kot v prejšnjih letih. 
Med obiskovalci sem opazila gromozanski porast francosko govoreče populacije, in prav ti so se, v mojem primeru, izkazali za zelo prijetno družbo. Pred glavnim odrom me je presenetila kolegialnost med skupinami iz Finske, ki so druga drugi dosledno izkazovale podporo s svojo prisotnostjo med publiko. Toliko v vednost nekaterim slovenskim zdraharjem.

V nadaljevanju; opisi posameznih skupin, ki si bolj ali manj sledijo v kronološkem zaporedju. Naj opozorim; pri mnogih sem se morda pretirano osredotočila na vokaliste, glas je namreč »inštrument«, ki ga najbolje poznam iz osebnih izkušenj - iz istega razloga sem morda pri nekaterih popuščala s kritiko, saj so mi znane tegobe petja na slabo ozvočenem odru.

I. DAN


Koncerti so potekali v znamenju manj kvalitetnega ozvočenja, ekipa očitno še ni bila utečena. Kot omenjeno, je med obiskovalci vladala ponoči panika zaradi nočnega roparskega pohoda, vendar se je vzdušje ob pivu in kopanju počasi umirilo.

MORANA
Lanski nastop na malem odru jim ni pretirano uspel, saj so delovali razdrobljeno, letos pa so nastopili veliko bolj organizirano in uspešno odprli festival. Vse pohvale gredo mlademu bobnarju Leonardu za profesionalen nastop, s katerim je definitivno pokazal izjemen potencial.
Moram pa priznati, da ima skupina še veliko rezerve na mnogih področjih. Marsikaj bo potrebno še premisliti in izboljšati, s tem merim predvsem na splošno prezenco na odru - nagovori med komadi niso bili najboljši, tudi znanje angleščine ni njihova odlika. Saj je bilo simpatično, ampak treba se je zavedati dejstva, da ima glavni oder MC malce drugačen karakter, kot sproščen klubski nastop.
Nekatere pesmi še vedno kličejo po predelavi, predvsem linije na klaviaturah niso povsem zadovoljile pričakovanj; menim, da bi klaviaturistka morala poglobiti svoje tehnično znanje. Splošni vtis – napredek od lani je bil viden, nadaljujte v tej smeri.

SANCTUARY
Kot se za stare mačke spodobi, so fantje pokazali, da imajo za seboj že precej koncertne kilometrine. Nikjer se jim ni prav posebej zataknilo, koncert je bil korektno izpeljan, vendar tudi rahlo »rutinski«, brez posebne emocije. Sprašujem se še, kako hudiča lahko skačejo po odru v dolgih hlačah in majicah z dolgimi rokavi sredi najhujše vročine?
Seveda je bil njihov nastop tudi »tolažilna nagrada« za oboževalce razpadlih (oz. uradno »zamrznjenih«) Nevermore - Warrel Dane kot vokalist ne razočara zlahka, pet let študija solo petja se mu je očitno obrestovalo, imela pa sem občutek, da mu malce nagaja vročina.  

TESTAMENT
Kljub temu, da definitivno nisem ljubiteljica njihovega glasbenega žanra, so me uspeli pritegniti k poslušanju. Uspelo jim je razrešiti tisto, kar je meni pri thrashu najbolj moteče - ritem bobnov je dovolj raznolik, da se mi po desetih minutah ni mešalo od večno ponavljajočega "tupa-tupa-tupa-TA!-tatatatatatata" zbijanja, ki me običajno odvrne. Tudi vokal ni bil nadležen, moram pa priznati, da mi je proti koncu postalo malo dolgčas - morda jim je proti koncu popustila energija? Generalno gledano; vredno ogleda, k splošnemu vtisu je pripomogla črno-bela scenografija, ki je med koncertom zasijala v različnih barvah odrskih luči. Zvok – manj uspešno.  

MACHINE HEAD
Dobra glasba, dober nastop, korektno izvedeno, ampak niso mi segli do srca. Setlista je bila pretežno usmerjena v promocijo novega albuma Locust, vendar od die-hard-fenov slišim, da so bili vseeno zadovoljni, to bodi dovolj.

KRAMPUS
Folk metal iz Italije - videospot je veliko obetal, v živo pa je prišla resnica na dan – še ena mlada skupina, ki jo je založba na silo porinila na glavni oder in jim s tem naredila kvečjemu škodo. O tem je pričalo tudi pretirano oglaševanje na stranskih platnih. Niso bili pripravljeni na tako velik nastop, kar se je precej poznalo v razbitosti, občutku neuigranosti. Jasna stvar, še leto nazaj so bili znani zgolj najbolj zagrizenim poznavalcem folk scene; skupin se preprosto ne da na hitro lansirati, če so sestavljeni iz tako mlade zasedbe, manjkajo jim izkušnje iz malih odrov.

II. DAN


BREZNO
Zaenkrat še neporaženi prvaki slovenske folk scene so se spet dokazali, končno s prenovljeno setlisto. Ker jih spremljam že od njihovega prvega koncerta, lahko rečem, da so prehodili dolgo pot od svojega prvega nastopa v Rogu, ko so nastopili kot ena od predskupin čeških Žrec. Njihov izraz je vse bolj dodelan, zvok zgoščen, vsaka pesem ima zgodbo, ki se umešča v pripovedno celoto. Odkar se je zasedbi priključil kitarist Luka »Lux« Žnideršič, je zvok kitar postal trši in bolj prisoten, zaradi česar je potrebno njegov prispevek posebej izpostaviti. Nagovor v brežiško naglašeni angleščini - zelo simpatično, nimam pripomb.
Sara (vokal) – pristen, korekten nastop, za katerega lahko tako mlademu dekletu lahko izrečem samo pohvale, le pri spodbujanju publike je še vedno rahlo plašna, kot smo že večkrat ugotovili. Kar se tiče občasnih minimalnih variacij v kvaliteti petja, lahko izrečem samo to, da pevci pogosto nimamo nadzora nad kvaliteto zvoka na odru, tudi temperaturni ekstremi nam niso najbolj pri srcu, zaradi česar bi bilo grajati njen nastop zaradi takih malenkosti naravnost pikolovsko.
Kar se tiče nastopa generalno - brez posebnih pripomb, sem pa tja je kakšen glas šel malo po svoje, ampak nič hujšega - pri večglasju ob trušču bobnov in kitar se to hitro zgodi. Tokrat dikcija več kot ustrezna ;) Čestitke, le tako naprej.

AVVEN
Vokal, ki je v vseh pogledih stoodstotna kopija Tomija Megliča, ne spada v to glasbeno zvrst. Glasba sicer ni napačna, vendar dokler ne bodo popravili tega motečega faktorja ne morem podati resnega mnenja.

FINNTROLL
Njihov nastop se skozi leta ni kaj dosti spremenil, kar jim ni v čast, vendar lahko kot večletna oboževalka rečem, da sem bila zadovoljena z energijo na odru. Tom & Jerry melodije na klaviaturah v kombinacije z black/death žaganjem, prava mera navihanosti in škratovska razposajenost najbolje opišejo njihov stil. Tokrat želim pohvaliti izvedbo pesmi Dråp in Solsagan, Trollhammeren pa me je že drugič razočaral, očitno so ga zelo, zelo naveličani. Vsi dajejo vtis, da se na odru še vedno zabavajo, vokalist Mathias »Vreth« Lillmåns ima talent za izvabljanje pravega vzdušja, dekleta pa je presenetil z zamenjavo deškega videza za možato brado.

KATAKLYSM
Kanadski "hyperblast", kot sami pravijo svojemu stilu death metala, je tudi letos privabil pred oder veliko število opazovalcev. Po dvajsetih letih še niso za v staro šaro in še vedno odigrajo Crippled and Broken z dovolj zanosa, da se je pod odrom zavrtinčil divji in ne prav majhen circle-pit. Da jim ne manjka zvestih oboževalcev dokazuje tudi dejstvo, da sem videla na območju festivala kar nekaj ljudi s tetoviranim logotipom (oz. simbolom) omenjene skupine.

PARADISE LOST
Pionirji gothic metala, ki so ustvarjali svoj lasten zvok, ko so bili Draconian še ličinke, ohranjajo svoj značilen morbiden stil; zvok ima svojevrstno mehko težo, kot dvesto let stare žametne zavese v zapuščenem dvorcu sredi angleške grofije Yorkshire, od koder prihajajo. Njihova glasba mogoče ni toliko primerna za repetitivno poslušanje doma, v živo pa pride temačno, morbidno vzdušje do izraza. Melanholija se je zalezla pod kožo, in če si smem sposoditi njihove besede; And for one second, I lost my breath.

AT THE GATES
Ena od tistih skupin, ki se ti zdijo fenomenalne...prvih 5 pesmi, potem pa ugotoviš, da pišejo ene in iste kitarske riffe že 20 let.

III. DAN


BLACK DAHLIA MURDER
Manj intenzivna izkušnja, kot njihov nastop na Bonecrusher festu v Kinu Šiška, ampak vseeno odlična Metalcore razmetancija - če vam manjka mosh in malo norenja, si jih vsekakor oglejte ob priliki. Priznanje pevcu za izviren tattoo - reveža očitno pogosto peče zgaga.

NILE
Pogledala sem jih od daleč, kljub poznavanju repertoarja me niso pritegnili dovolj, da bi se približala odru.

EPICA
Po zatonu Nightwish se je nizozemska gothic/symphonic zasedba Epica zavihtela v vrh svojega žanra, pri čemer jim nadzemeljska lepota gospodične Simone Simons ni bila prav nič v napoto. Nastop je bil soliden, vendar je bilo vokala odločno premalo slišati, zvok na splošno ni bil ravno najboljši. Kar se tiče njihove glasbe nasploh - zalotila sem jih, da že malo "štancajo" - pesmi so si sumljivo podobne med seboj.
Če ste pristaši nežnejših metal simfonij, vam bo njihov nastop brez dvoma zelo všeč. Osebno moram priznati, da sem po nekaj pesmih pobegnila, ker so mi ta »gothic jajca« malce nadležna. Če ste alergični na pridih komercialnega, se jim raje izognite. S stališča vokalistke pa priznam – Simone trenutno v tem žanru nima para.

ELUVEITIE
Opažam, da je bil njihov nastop med novinarsko najbolj pokritimi. Švicarsko keltsko pleme je poželo letos mnogo kritik, saj je zadnji album Helvetios marsikomu zasmrdel po tržno naravnani politiki Nuclear Blasta. Kar se mene tiče, me je album prepričal po tem, ko sem si na njihovi uradni strani prebrala ozadje ustvarjanja omenjenega ploščka in zgodbe, ki ležijo za besedili, tako, da s tem nimam več težav. V njihov zagovor - raje imam raznolike albume, in tudi, če je zato kakšen bolj komercialen, se mi zdi to boljše, kot da posnamejo še pet Slania-kopij, kot bi si marsikateri njihov fen želel. Tudi kar se tiče koncerta dobijo od mene "thumbs-up", uživala sem, nikjer ga niso pretirano polomili, vzdušje je bilo čisto prijetno, vendar spet ne ravno najboljši zvok.   

KORN
Kot precejšnja nepoznavalka njihove glasbe mogoče ne morem podati tako izdelanega mnenja, pa bom vseeno poskusila.
Brez dvoma je bilo v njihovo prezentacijo vloženega precej dela, kar se je na koncu tudi poznalo – vizualizacije, pompoznost in malce elektronskih primesi sicer mogoče nekaterim »čru« metalcem niso tako blizu, vendar so bile efektivne. Na koncertu te vrste se tako ali tako pričakuje, da bo šlo bolj za lahkotno zabavo za množice, kot za nekaj, kar je usmerjeno na ozko ciljno skupino, in ta namen je bil vsekakor dosežen.
Nadomestni basist (če sem prav slišala, je običajni član zasedbe manjkal zaradi rojstva otroka) je svojo vlogo opravil več kot ustrezno in je vidno užival na odru.
Vokalist Jonathan je vsekakor dosegel odličen stik s publiko, in to brez odvečnih nagovorov, ki pogosto niso prav uspešni – občinstvo je delovalo, kot da je pod urokom njegove neposredne oblasti. Razočaral me je le njegov vokalni razpon in malce odsotnosti »volumna« v njegovem petju, a to za njihovo glasbo ni ravno bistveno, mislim, da v tem spektru ciljajo bolj na ekspresivnost.  
Kar se tiče Another Brick in the Wall – osebno ga ne bi izvajala na festivalu, kot je Metalcamp – nekatere pesmi (čeprav ta sama po sebi, v originalni izvedbi, ni nikakor slaba) so preprosto preveč »zlajnane« za takšen festival in sodijo le še na srednješolske koncerte in gasilske veselice. Ampak to je zgolj moje skromno mnenje.
Tokrat prav dobro (4) za zvok.

IV. DAN

BEFORE THE DAWN
Na račun so (končno!) prišli ljubitelji finske melodeath produkcije, ki smo jo na prejšnjih Metalcampih pogosto pogrešali na račun drugih zvrsti. Fantom je kljub kratki odpovedi ozvočenja uspelo izpeljati koncert, brez da bi se dali pretirano motiti. Posebne pohvale basistu za odličen stage act, ki bi bil lahko marsikomu za zgled – glede na zguljen izgled njegove bas kitare lahko sklepamo, da se na vseh koncertih precej razživi.

KORPIKLAANI
Pričakovala sem, da bom priča še enemu pijanskemu fiascu finskih poustvarjalcev skandinavse polke, vendar so me presenetili z dokaj trezno pojavnostjo. Veliko starega materiala so dodelali, vpletli tu in tam kakšen dodaten kitarski ali violinski solo, kar je seveda pohvalno in bi lahko služilo kot zgled marsikateremu bendu, ki žuli stare komade v isti obliki že desetletja. Ostro kritiko pa si zasluži njihov novejši material – delujejo, kot da so se že precej »izpeli«, morda bi morali svojo stalno pivsko-žurersko tematiko malce razširiti, na primer z vrnitvijo k svojemu izvoru; projektu, znanemu pod imenom Shaman, ki je raziskoval tradicijo glasbe Sami-jev. 
Ponovno je tudi zmotilo dejstvo, da je frontman polovico časa govoril kar v finščini. Dobila sem vtis, da živijo na varno postlani pernici začetnih hitov. Je pa vsak njihov nastop vsekakor priložnost za divji ples in brezglavo rajanje.

EDGUY
Tobias Sammet, pevec nemške power metal zasedbe je nedavno pridobljeno poškodbo kar junaško prenašal, ponovno nas je uspel pridobiti s svojim talentom za malce stand-up-komedije. Jens, prva kitara, je bil prav tako v odlični formi; poskrbel je za srce parajoče solaže in dovolj žaganja, da so po zraku leteli železni opilki. Izstopali sta seveda izvedbi Superheroes in Robin Hood, ki sta že zaradi prepoznavnosti poželi največ odziva. Edino balada »Save me«, za katero so sicer lepo vnaprej povedali, da je precej pocukrana in podobna popevki boybanda in 90', je šla čez mejo – lepo vas prosim, če se refren ponovi dvajsetkrat, mu pa res lahko dodajo kakšno variacijo, kajne?

JOTNAR
Na malem odru sem žal ujela le zadnjih nekaj minut njihovega nastopa, zveneli so dokaj sveže in tehnično ustrezno, vendar malce manj, kot je obetala zveneča klasifikacija »modern metal«.

HATEBREED
Mislim, da smo o njihovem nastopu post festum definitivno imeli največ povedati, kar seveda pomeni, da so pustili močan vtis. Postregli so z nepozabno metalcore poslastico, nihče ni stal pri miru, tla so se tresla. Ljudem na odru težko karkoli očitam, bolj me je negativno presenetilo dogajanje pod odrom – kam se je izgubil epski circle-pit izpred nekaj let, ki se je razširil tako daleč, da je segal prek šotora z mešalko? Frontman ni mogel skriti razočaranja.

AMON AMARTH
Kljub praktično nespremenjeni setlisti so uspeli švedski vikingi vnesti svežino v svoj nastop s prezentacijo na odru – »preoblačenje« artworka, pirotehnika, luči in odličen zvok so pomagali ustvariti fantastično atmosfero. Pohvale bobnarju, saj je eden redkih v metal sceni, ki zna po principu »manj je več« ustvariti ritem, ki ni banalen, gre pa hitro v uho. To je pravzaprav skrivnost njihovega uspeha – njihova glasba je že od samega začetka neverjetno preprosta, pa vendar ni potrebe, da bi ji karkoli dodajal, zvok je poln in nič mu ne manjka, in videti je, da nastopajoči verjamejo v delo, kar se pokaže na odru. Spet pa je jih je potrebno malce pograjati, saj zadnji album »Surtur Rising« ni dosegel pričakovanj. Voham malce »šlepanja« na starih albumih.  
Kar se pa tiče frontmana Johana – po številnih nastopih tukaj bi se lahko že naučil, da se ta država imenuje »Slovenija« in ne »Slovenska«. Pa tudi »sköl« smo se naučili reči vsaj petnajstkrat. Morda bi moral biti med vižami raje tiho.

MILKING THE GOATMACHINE
Nemški drath/grindcore-ovci niso razočarali. Volk in sedem kozličkov, kot sem jih samovoljno prekrstila, si zaslužijo lento za najbolj obetavne mlade izvajalce tedna. Kljub kozjemu poskakovanju in norenju po odru je bilo igranje kitarskih linij tehnično zadovoljivo izvedeno, bobnarju/vokalistu pa gre nagrada za multitasking. Fantje imajo dobro mero smisla za zafrkancijo (citiram iz njihovega opusa; »More Humor than Human«) in sami sebe ne jemljejo preveč resno, nastop je bil pristen, glasba na nivoju. Obisk »velikega zlobnega volka« na odru je bil prav tako simpatičen dodatek.

PETI DAN

HEIDEVOLK
Kvaliteta zvoka ni bila po mojem okusu, vendar so člani poganske zasedbe vseeno razveselili svoje oboževalce, ki so se, kot je navada na njihovih koncertih, prelevili v zborček, ki je pridno prepeval besedila skupaj z Jorisom in Markom. Veliko razočaranje za marsikoga pa je prišlo na koncu, saj so izpustili svoj večni koncertni hit Vulgaris Magistralis (ki je sicer, kot sem bila naknadno opozorjena, priredba).

SWALLOW THE SUN
Po več letih pomanjkanja je MC prvič gostil spodobne predstavnike skandinavskege death/doom žanra. Temačna finska melanholija je ohladila še tako razgreta telesa in jih ovila v hipnotično razpredene mreže počasnih »downtempo« ritmov in zvenečih kitarskih umetnij. Če ste uživali, priporočam še en projekt pevca Mikka Kotamäkija, imenovan Barren Earth, ki smo ga lahko spremljali obiskovalci Brutal Assulta leta 2010.   
Odlična relaksacija, vendar mogoče bolj primerna za zadnji koncert v večeru. Bili smo pogubljeni.

HYPOCRAS
Francosko govoreči švicarski folkaši, slučajno opaženi med sladkanjem s cocktaili – elaboriram, kar sem napisala že na zid Folk Metal Slovenia;
Tisti, ki so vztrajali po malo slabšem začetku koncerta, so bili nagrajeni, v pičle pol ure so mladeniči napolnili prostor pred malim odrom in upam si trditi, da se jim obeta lepa prihodnost. Posnetki iz Youtube-a jim sicer delajo krivico, a v živo so prepričali, za kar jim je bilo poplačano z odličnim odzivom publike – nastopajoči niso mogli skriti evforije, frontman je ekstatično padel na kolena pred nami.
Osebno bi se želela, da bi flavto uglasili za nekaj tonov nižje, saj so bili nekateri visoki toni malce nadležni, sploh v kombinaciji s slabšim ozvočenjem, ki ga nudi mali oder.

PAIN
Eden najbolj pričakovanih koncertov letošnjega leta mi je osebno pustil grenak priokus, saj je Peter deloval izžeto, njegov nastop je bil mlačen in petje pod nivojem. Tudi glasba je delovala precej popevkarsko, zaradi česar sem se po približno pol ure zalotila, da sem zdolgočaseno cincala in gledala ljudi okrog sebe, da bi se zaposlila.

SABATON
Težko pričakovan večer vojnih viher in Joakimovih vragolij je prispel – kljub menjavi velikega dela zasedbe ni bilo opaziti nobenih težav, očitno je vrhovni general dobro izbral svoje nove vojščake, izvedba inštrumentalov je bila neoporečna, pohvale si zasluži tudi njihovo večglasno petje.
Nastop je bil spektakularen kljub odsotnosti načrtovane pirotehnike, ki je manjkala zaradi mnogih tehničnih motenj, ki si jih utrpeli pred prihodom na festival. Razmerje med stalnim repertoarjem in skladbami iz novega albuma Carolus Rex je bilo ustrezno, da je zadovoljilo apetite tako novejših oboževalcev kot veteranov.
Množični pojav crowdsurfanja je postregel z novim potencialnim trendom – tentsurfing, neki gospodič se je namreč odločil, da se poda na jadranje prek oceana rok kar skupaj s šotorom. Ceo Joakim je bil presenečen.
Manj ga je razveselilo darilce v obliki čokoladice kinderbueno, ob tej priliki je izrazil mnenje, da na heavy metal koncertih morda ni odveč, če na oder rajši pade kakšen kos ženskega perila, ne pa sladkarije. Darovalcu gredo z moje strani vseeno točke za izvirnost.
Ozvočenje ustrezno, vzdušje fenomenalno.

NOCTIFERIA
Kot se spodobi, je festival odprla slovenska skupina, prav tako je lepo in prav, da ga slovenska skupina zaključi. Ponovno se čudim dejstvu, da so bili Noctiferia umeščeni na mali oder – morda gre za njihovo osebno preferenco?
Kot večina njihovih koncertov je bil tudi ta zelo energičen, izbor odigranega materiala mi je bil blizu, med Bring out the Beast sem opravila takšen kardio-trening, kot že dolgo ne. Odlično (5) vsem za močno prezenco in profesionalen nastop. Posebej želim omeniti tudi odlično gostujočo pevko, katere imena žal nisem ujela.  
Zvok je bil žal manj impresiven – bobni so bili odsotni, kot da bobnar sedi 3 km stran. Tonski mojster jim je naredil hudo krvico. 
 


ZADNJE BESEDE

Letošnji Metalcamp se, po moji osebni izkušnji, piše v sam vrh do sedaj obiskanih festivalov, tako po generalnem doživetju, kot po številu obiskanih koncertov. Morda je k splošni evforiji pripomoglo tudi dejstvo, da je nad nami lebdela grenka novica, da gre za zadnji Metalcamp. Škoda, da festival ne bo doživel desete obletnice, ki bi okronala in zaokrožila trud organizatorjev in nastopajočih – očitno je res potrebno vse dobre reči zafurati zaradi nekaj prenapihnjenih apetitov in ego-manijakov.

Organizatorjem naslednje leto prihajajočega festivala MetalDays lahko zaželim le veliko sreče, dobre odločitve in čim manj zatikanja, čirov na želodcu ter neprespanih noči. 
Se vidimo!